Matej in velikonočno jutro
🌅 Matej in velikonočno jutro
Ko je prišlo velikonočno jutro, je nad dolinami vzšlo sonce in nežna svetloba je objela zemljo. Ljudje so še spali, toda Matej je že hodil po poti med travniki, saj je v srcu čutil nemir in hkrati upanje.
Velika noč je bila zanj poseben čas — čas, ko se človek spomni, da po temi vedno pride svetloba.
Matej je nosil v srcu vprašanja, kakršna nosi vsak človek:
»Ali moje delo kaj pomeni? Ali Bog vidi moje korake?«
Ko je prišel do majhne cerkve na hribu, so zvonovi zazvonili in njihov glas je napolnil jutro. Spomnil se je besed, ki so jih učenci slišali ob praznem grobu:
»Ni ga tukaj. Vstal je.«
Matej je obstal in razumel, da velikonočni čudež ni le dogodek iz davnih časov, ampak živa obljuba — da se lahko tudi človekovo srce znova rodi.
Tedaj je srečal starega popotnika, ki mu je rekel:
»Zakaj iščeš upanje daleč stran, ko pa je položeno v tvoje srce? Kdor ljubi, odpušča in ustvarja dobro, že hodi v luči vstajenja.«
Matej je začutil mir. Spoznal je, da je vsako dobro dejanje kakor majhno vstajenje — nova priložnost, nova pesem, nov začetek.
Vrnil se je med ljudi z nasmehom. Tisti dan ni govoril veliko, a kjerkoli je pomagal, poslušal ali razveselil druge, so ljudje čutili toplino.
In tako je Matej razumel skrivnost velike noči:
da vstajenje ni samo čudež enega jutra,
ampak pot, po kateri človek hodi vsak dan —
ko izbere vero namesto strahu,
ljubezen namesto jeze
in upanje namesto teme.
In mir je bil z njim.
Amen.
Komentarji
Objavite komentar