Japonka iz Portoroža in Zasavski glasbenik Matej Železnik

Japonka s Portoroža in Matej Železnik

V poletnem večeru je Portorož dišal po soli, borovcih in morju. Ob obali so se prižigale luči kavarn, valovi pa so tiho udarjali ob pomol. Med sprehajalci je bila tudi skrivnostna Japonka z imenom Aiko. V Portorož je prišla kot fotografinja, da bi ujela obraze ljudi in trenutke, ki jih drugi pogosto spregledajo.

Nekega večera je v majhni galeriji spoznala Indira Dizdarevič. Indira je sedela ob oknu, pred seboj beležnico, v katero je zapisovala misli za novo zgodbo. Bila je neposredna, hitra v besedah in polna energije — nikoli se ni obirala, kadar je želela povedati resnico.

Aiko jo je nekaj časa opazovala, nato pa pristopila.

»Vi pišete zgodbe?« je vprašala v mehki slovenščini.

Indira se je nasmehnila. »Pišem ljudi. Zgodbe pridejo same.«

Tistega večera sta dolgo hodili ob morju. Aiko je pripovedovala o življenju v Tokiu, o osamljenih vlakih in deževnih ulicah, kjer se ljudje ne gledajo v oči. Indira pa o Sloveniji, o majhnih mestih, kjer vsi poznajo vse, a kljub temu pogosto nihče ne pove, kaj v resnici čuti.

Ko sta prišli do starega pomola, je Aiko odprla dlan. Na njej je ležala majhna srebrna školjka.

»Našla sem jo prvi dan tukaj,« je rekla. »Na dlani me spominja, da lahko človek nosi celo morje v eni sami roki.«

Indira jo je pogledala nekoliko zamišljeno. »In človek lahko v enem pogledu skriva celo življenje.«

Veter je zavel skozi palme, morje pa je postalo temno modro kot črnilo. Aiko je naredila fotografijo Indire — brez poziranja, brez pripravljenega nasmeha. Samo trenutek resnice.

Kasneje je ta fotografija visela v galeriji v Ljubljana pod naslovom Na dlani. Ljudje so jo dolgo opazovali, ker ni prikazovala le obraza, ampak občutek: da se dve popolnoma različni ženski lahko srečata na robu morja in si v eni noči povesta več kot mnogi v celem življenju.

Japonka s Portoroža

Indira se ne obira

Avtor: EIG Matej Železnik