Ko zorijo jagode, zgodba, pripoved Matej Železnik
Ko zorijo jagode
Poletje je prišlo tiho, skoraj neopazno. Nad majhnim zasavskim krajem so se jutra prebujala v megli, ki se je počasi dvigovala nad hribi, sonce pa je grelo stare strehe in vrtove za hišami. Med njimi je bil tudi vrt stare mame Marije, kjer so vsako leto ob leseni ograji zorile sladke rdeče jagode.
Matej je rad prihajal k njej. Ko je stopil po ozki poti mimo vrtnic in visokih sončnic, je vedno zaslišal petje ptic in vonjal sveže pokošeno travo. Toda letos ni prišel samo zaradi jagod. V srcu je nosil nemir, ki ga ni znal razložiti.
»Spet preveč razmišljaš,« mu je rekla stara mama, ko je sedel pod češnjo in zamišljeno gledal proti hribom.
Matej se je samo nasmehnil. »Mogoče res.«
Stara mama je pokleknila med gredice in previdno trgala zrele jagode v majhno košaro. Njene roke so bile počasne, a natančne. Vsako jagodo je pogledala, kot bi bila dragocen zaklad.
»Veš,« je rekla tiho, »jagode so kot življenje. Če jih utrgaš prezgodaj, niso sladke. Če čakaš predolgo, zgnijejo. Za vse mora priti pravi čas.«
Matej jo je poslušal in prvič po dolgem času začutil mir. V zadnjih mesecih je izgubil voljo do glasbe. Harmonika je stala v kotu sobe, prekrita s prahom. Zdelo se mu je, da ljudje ne poslušajo več s srcem.
Tistega večera je sedel na klopi pred hišo. Nebo je žarelo v oranžnih in vijoličnih barvah, iz doline pa se je slišal vlak. V rokah je držal harmoniko. Počasi je pritisnil prve tipke.
Melodija je bila nežna, skoraj žalostna. Nato pa vedno toplejša, polna spominov na otroštvo, poletja in vonj jagod. Stara mama je obstala pri vratih in ga poslušala z nasmehom.
»To je to,« je zašepetala. »Glasba mora dozoreti, tako kot jagode.«
Matej je igral dolgo v noč. Nad hribi so zasijale zvezde, topel veter pa je nosil melodijo po dolini. In zdelo se mu je, da prvič po dolgem času spet sliši samega sebe.
Komentarji
Objavite komentar