Pet takšnih kot je Matej Železnik

Pet takšnih kot je Matej Železnik

Nekoč, v majhnem zasavskem mestu pod zelenimi hribi, je živel fant po imenu Matej Železnik. Bil je poseben otrok — vedno je nosil nasmeh na obrazu, v srcu pa glasbo. Ko je prijel harmoniko ali zapel pesem Elvis Presley, so ljudje obstali in poslušali.

Nekega poletnega dne je v mesto prišla mlada pisateljica Indira Dizdarevič. S seboj je nosila zvezek poln zgodb, a iskala je nekaj posebnega — zgodbo, ki bi ljudem vrnila upanje. Ko je na trgu zaslišala Matejevo petje, je takoj vedela, da je našla navdih.

Sedla sta na staro leseno klop pod kostanjem. Matej ji je pripovedoval o otroštvu, o prijateljih, o glasbi in o tem, kako si želi, da bi bili ljudje bolj povezani. Indira je poslušala in zapisovala vsako besedo.

»Veš,« je rekla Indira, »če bi bilo na svetu pet takšnih otrok kot si ti, bi bil svet veliko lepši.«

Matej se je zasmejal. »Potem pa napišiva zgodbo o njih.«

Tako sta skupaj ustvarila pripoved o petih otrocih:
prvi je znal s pesmijo potolažiti žalostne,
drugi je pomagal starejšim,
tretji je risal slike, ki so ljudem vračale spomine,
četrti je znal povezati sprte prijatelje,
peti pa je verjel, da se dobrota vedno vrne.

V zgodbi so otroci potovali skozi kraje polne rudniških dimnikov, travnikov in gozdov. Kjerkoli so prišli, so pustili sled prijaznosti. Ljudje so se začeli več smejati, manj prepirati in bolj pomagati drug drugemu.

Ko je bila knjiga končana, jo je Indira prebrala na kulturnem večeru v Hrastnik. Matej je med branjem tiho igral harmoniko. Dvorana je utihnila, nekateri so celo jokali od ganjenosti.

Na koncu je Indira zaprla knjigo in rekla:
»Morda res ni pet takšnih otrok na svetu. A dovolj je že eden, ki zna s srcem pokazati pot drugim.«

Matej pa je dodal:
»In dovolj je ena pisateljica, ki zna to zapisati, da zgodba nikoli ne izgine.«

Avtor: EIG Matej Železnik